Cyberpunk Razstava "Posthuman"

Likovna Razstava "Posthuman"

Kako gledate na stroje v svojem življenju?

Predvidevam da so vam le orodja, s katerimi pridete, kamor ste namenjeni, s katerimi naredite, kar ste imeli namen narediti. Morda niti ne boste opazili nadvse pisane ter prelepe načine, s katerimi vzajemno delujemo eden na drugega. Človeštvo ljubi stroje ... mnogi izmed nas jih ljubijo celo bolj kot večino drugih človeških bitij na tem planetu. S tem seveda ne mislim, da imaš svoj hladilnik rad bolj, kot na primer svojo mamo ali svojega otroka, a če smo odkriti – mar bi raje izgubili svoj avtomobil ali soseda, ki je od vas osem hiš stran?

Nikoli ne bi mogli izvesti modrosti, ki jih je ta sosed imel ... nikoli občutiti njegove absolutne unikatnosti ... nikoli se dotakniti njegove roke, ki je brnela z življensko energijo in je bila kot povezava v vesolje in svet pomena ... če bi na primer jutri ta človek preminil. Prepričan sem namreč, da bi bili dosti bolj pretreseni (še posebej, če soseda nikoli ne bi spoznali), da je bil vaš avto ukraden in da ga ne boste nikoli več videli (in nikoli dobili zavarovalnine!), kot če bi kdo ugrabil soseda, in ga ne boste nikoli več videli. Pa še nikoli dobili zavarovalnine! Ljubimo stroje, vendar se jih bojimo. Človeštvo ter stroji na sebe medsebojno vplivamo v večih pogledih - vključujoče v ljubezni, v dajanju življenja, v posvečeni svetovljanskosti.

Gilbert Ryle nam pripoveduje, da smo prav toliko drugačni od strojev, kot je to možno zapisati v besedah – da se ne moremo opisati v tehnološki terminologiji – konec koncev smo dosti bolj komplicirani, kot lahko v tem trenutku dojamemo – morda se celo nikoli ne bomo mogli resnično spoznati, nikoli tako dobro, kot razumemo stroje. Ryle je napisal slaven esej, v katerem je spodkopaval Descartesovo teorijo človeškega uma, ki jo razloži kot:

vsako človeško bitje ima tako telo kot dušo, med seboj ločeni

po smrti duša nadaljuje s svojim obstojem – duša lahko obstaja brez telesa, vendar telo ne more eksistirati brez duše

človek preživlja dve zgodovini - svojo duševnost ter svojo telesnost

Tako uporablja analogijo “duh v stroju”, s katero razlaga funkcioniranje človeških bitij – duh je v tem primeru naša duša ter stroj naše telo. Naša telesa so mehanska, vse v njih se namreč da do potankosti razložiti, razstaviti, zopet sestaviti nazaj, celo nadomestiti z železjem ali plastiko – do neke mere (to sedaj vemo, medtem ko pa Ryle, pisoč v devetnajsto štiridesetih, verjetno ni). Ryle nadaljuje s tem, da je Descartes, skupaj z večino takratne družbe, naredil temeljno napako v svoji in naši percepciji človeške duše. Sklepa, da svoje mišljenje kategoriziramo popolnoma napačno, kot da je naša duša podobna stvar kot naše telo, le popolnoma različna. Ryle pravi, da je neznosno, da Descartes najprej potrdi obstoj duše, nato pa ni zmožen dopustiti možnosti, da je le-ta lahko le še en tip stroja – pa četudi dosti bolj zapletena kot telo – in jo lahko opiše le skozi nasprotnost telesu. Naša duša je zatorej “ne v prostoru”, “ne fizična”, in tako dalje...

Še ena napaka, ki jo pripiše Descartesu, je ta, da je naš razum kategoriziran kot stvar, ki jo vodijo togi ne-mehanski procesi (glede na to, da je nasprotna telesu, ki jo krmilijo mehanski procesi) – zatorej so spremembe, ki jih naš razum izkusi, le permutacije aplikacije nekega ne-mehanskega zakona, in sploh ne individualne ali slučajne. V bistvu, pravi da nas Descartesova teorija pravzaprav prelevi v stroje, ko nas definira le kot “ne-stroje”.

Brez da bi si nadeli boksarske rokavice, ustnik ter skočili v ring med prepirajoča-se filozofa, lahko naredimo nekaj zanimivih opazk tako iz argumentov ene, kot druge strani. Nas je Descartes res zmetal v isti koš z stroji, ko nam je povedal, da smo “ne-stroji”? Lahko ljubimo stroje ... a bitja ne potrebujejo biti podobna, da se imajo rada. Le vprašajte kateri koli stari poročeni par, ki sedi prek mize, prička o količini soli, ki jo juha potrebuje, ali pa zapletenosti lupljenja svežega jabolka, a gresta nato v posteljo, ter si udobno namestita glavi na krivini partnerjeve rame, celo tako udobno, da se tega niti ne zavedata ... povedala bi vam (vkolikor bi bila v zadostnih količinah zavedna delovanja razuma, kot Descartes prevideva!), da podobnost ni enako ljubezen. Lahko ljubimo stroje brez da bi bili stroji tudi sami, zagotovo. Morda pa je v vsakem izmed nas majhen fragment stroja...

Celo tehnofobija, strah pred stroji in tehnologijo, je lahko izraz naše stroju-podobne napovedljivosti.Kathy Hogan Bruen, direktorica na ameriškem združenju National Mental Health Association, pravi da je fobija “trdovraten, pretiran in nespameten strah, ki ga izzove prisotnost ali razmišljanje o izviru strahu. Izpostavljanje izviru lahko sproži takojšenj odziv strahu, izredno močno potrebo po odstranitvi iz situacije ali napad panike”. To se sliši točno kot človeško bitje, delujoče kot stroj – uprizori našo pred-programirano reakcijo na misel ali idejo. V tem primeru se tehnofobi bojijo izgube kontrole in ta izguba kontrole gre direktno v temelj našega preživetvenega nagona. Ne želimo biti pod kontrolo drugih! Tako kot Ryle ne mara Descartesove teorije, ki nas postavi na milost in nemilost teh “togih ne-mehanski zakonov”, ki načeloma zatrdi da svobodna volja, izbira in individualizem ne obstajajo, tudi mi ne želimo razmišljati, da lahko stroj določi, kaj se bo zgodilo v naših življenjih.

Tehnofobi izrazijo ta strah igube kontrole z izogibanjem strojev, ne-uporabljanjem le-teh ob nujnih trenutkih ter upiranjem učenja njihovih funkcij. Noben pa ni pomislil, zaenkrat, da smo tudi mi lahko delno stroji – da smo tudi mi lahko le še ena oblika teh računalnikov, zaslonov na dotik, ali celo avtomobilov. Morda bi lahko nadgradili naše zastarane stroje (naša telesa), da bodo zamenjana z tistimi, ki smo jih sami ustvarili. Eksistenčna vojna med mesenimi ter železnimi stroji...

Wendell Berry rekapitulira naše moderne strahove: “Moja želja je le živeti življenje tako polno, kot ga lahko. Mislim, da bi se morali s tem ukvarjati tako v našem delu, kot v prostem času. In v našem času to pomeni, da se moramo obvarovati pred produkti, ki nam jih ponujajo, da bodo, na koncu koncev, nadomestili nas same”.

Morda pa bomo lahko živeli svoje življenje še bolj polno, ko bomo sprejeli stvari, ki nas bodo zamenjale in nasledile ... zrahljavši svoj pogubljajoči prijem nad svojim razumom ... živeli skozi stroje ali drugače...

O Avtorju:

Domen Lombergar je slovenski umetnik, ki skozi svoje slike predstavlja malenkost drugačen, grotesken pogled na svet. Utripajoče meso, ki je postalo eno s hladno železno realnostjo hardverizirane prihodnosti, neizogibno zlitje človeka in stroja v biomehaničen produkt elektronske družbe, ki se mu ne moremo več upreti. To je le nekaj besed, s katerimi lahko opišemo novi nadrealistični cyberpunk opus večkrat nagrajenega slovenskega avtorja Domna Lombergarja, v katerem skozi ženska telesa predstavlja svojo vizijo prihodnosti. Lombergar v svoji osemnajsti razstavi skozi svoj stil raziskuje odnos med organskim ter mehaničnim, ju med seboj prepleta in ustvarja ter dopolnjuje svoj groteskni, erotični svet.


Posthuman: Duodecimus

Posthuman: Undecimus

Posthuman: Decimus

Posthuman: Nonus

Posthuman: Octavus

Posthuman: Septimus

Posthuman: Sextus

Posthuman: Quintus

Posthuman: Quartus

Posthuman: Tertius

Posthuman: Secundus

Posthuman: Primus